Simona slika ženske in v vseh se nekako prepozna njo. Njena ženska je glamurozna in polna žara. Pokončna in sloka. Njena glamuroznost je usklajena z barvami...močne in sijoče, kot je tudi Simonina ženska.
Rojena je 27. maja 1953 v Brežicah. Po končani gimnaziji je študirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani angleščino in italijanščino. Po končanem študiju je delala v turizmu in kot prevajalka.
Leta 1988 se je z možem preselila na Dunaj, kjer je začela slikati. Znanje, ki ga drugi porabijo na likovnih akademijah, je nabirala na različnih izobraževanjih in pod mentorstvom različnih slikarjev, v zadnjem času predvsem Cvetke Miloš in Rajka Čubra.
Je dolgoletna članica in v zadnjih letih tudi predsednica Društva likovnikov Krško OKO.
Simona Dular je ena izmed tistih »brez« formalne likovne izobrazbe, ki se že od prvega stika s čopičem in barvo neformalno neprestano izobražujejo in nadgrajujejo široko obzorje, ki so ga pridobili tudi s študijem na drugih fakultetah. Slikarstvo ni samo v obvladovanju obrtniških veščin, ampak je predvsem v širokem (v)pogledu v svet in dosežke drugih ter kritičnem pretresu svojega.
Dularjeva je že v začetku svojega likovnega ustvarjanja pokazala, da je njena likovna pot sicer povezana z delom v različnih ljubiteljskih društvih, a hkrati popolnoma drugačna. Vpetost v ponavljanje priljubljenih motivov krajine in rože (šopki), ki je ena izmed najbolj vidnih značilnosti ljubiteljskih likovnih ustvarjalcev jo je samo oplazila. Res je, da Dularjeva slika šopke in krajine, vendar so motivi le izhodišče, obešalnik, na katerega nalaga plasti likovnih idej in potez, ki sestavljajo svojstven izraz. Tako se v tem trenutku razmišljanje o ljubiteljski ustvarjalki konča in začne razmišljanje o slikarki, ki je prehodila nekaj »začetnih« korakov in stopa po jasno začrtani poti.
Slikarstvo Simone Dular ni mogoče »(v)kalupiti« v različne tokove ali formalne združbe. V koloritu in potezi je mogoče zaznati vpliv njenih učiteljev, kar je odraz dobrega dela vseh in odraz resnega pristopa k razvoju likovnega izraza. (Pogojnemu) realizmu se slikarka na vse načine izvija in odkriva nove meje oziroma možnosti, ki jih nudi podlaga, material (predvsem platno, uporablja tudi karton), akril in razne mešane tehnike, predvsem kolaž, ki je zakrit v barve in odkrit z ustvarjenimi strukturami, ki podpirajo drzne barvne kombinacije, ki so lastne slikarkinemu ustvarjanju v zadnjih letih. Tako se od realizma skozi abstrahiranje kažejo popotovanja, ki jih je »opravila« v življenju. Skozi ustvarjalni nemir jo peljejo v svoboden (svobodnejši) izraz, ki ji ne dopušča zadovoljstva in ji omogoča stalen in opazen napredek.
Alenka Černelič krošelj
Prof. umet. zgod. in univ. dipl. etnol. In kult. Antrop. |
