Ilustracija Mojce Sekulič Fo je pravljica. Njen svet brez meja prehaja iz noči v podvodna kraljestva, od tod v bogastvo gozdov in nato na trate ter v zvezdno nebo. Pravljice ponavadi spremljajo ilustracije, vendar tu slikarka riše pravljico. Z lasno tankim čopičem piše o mesečnih osebah, ki kot šibka slutnja prebivajo v svojih starodavnih domovanjih v drevesih, gričih, tolmunih in grajskih stolpih. Iz "bas de page" ilustracij na robu starih rokopisov, je nastala samostojna zgodba. Skozi skoraj enobarvne slike na lesenih deščicah pripoveduje o drevesu, ki ji je dal slikarsko površino, in mu s tem izkaže hommage. Drevo je zvest prijatelj njenih podob; spremlja ga od majhne bilke do mlade rastline in drevesa, ki kot prijazen stražar varuje vilinski dom in nudi prostor za vragolije, traparije in zaupne trenutke. A niso le vile in škrati tisti, ki pripovedujejo; kakor iz basni spregovorijo vse živali n nas spomnijo na otroško domišljijo. Resnično vstopimo v njeno ilustracijo skozi ogledalo, ki je del nekaterih podob – tu vsakdo lahko postane prijatelj žabe, ki plava med meduzami, pod njimi pa miške na vrvi za perilo sušijo os sira... Neskončna ljubkost spremlja slikarkin izredno dodelan likovni jezik. Njene poteze so izčiščene in motiv je vedno jasen kljub množici detajlov, zaradi katerih ob vsakem pogledu sličica dobi nov dotlej skrit pridih. Opazovanje ali "branje" teh pravljic nam pomaga prestopiti prvi korak za obisk lastnega domišljijskega sveta, so prag, skozi katerega ne vstopimo v prostor, ampak v venomer spreminjajoče se širjave, kjer nas kakor pesem v sen zazibljejo nežne zvezdice v ozadju. Na toplini lesa vstopimo v zaupen sproščen svet, poln pristnega miru, kjer skozi svojo dušo podamo dlan naravi in drugemu.

Ana Sitar

Gre za poslikavo na les, običajno bukov ali smrekov. To so miniature, ki jih lahko na steno obesimo posamezno ali kot kompozicije. Lahko so tudi prostostoječe, kot ikonice, ki jih položimo na stojalca.

ogled: Voščilnice Mojce Sekulič Fo