Je eden od ljudi, zaradi katerih je postala trgovina Ika še bogatejša in bolj barvita. Gospod Maks Bizjak je to staro tehniko renesančnih in baročnih slikarjev prenesel na motive Škofje Loke, katere je postavil v bogate postarane okvirje. Gospod Maks Bizjak slika Škofjo Loko prav posebej za trgovino Ika. Ostale slike vam na vašo željo posredujemo podatke o ceni itd.

Rodil se je 26. septembra 1932 v Ljubljani. Je upokojeni cestno prometni inženir.

Slikar Maks Bizjak slika od mladega, tako rekoč že vse življenje, vendar je bilo to njegovo ustvarjalno početje, razvijanje in nadgrajevanje osebne duhovnosti in estetskega gledanja na svet dragoceno in nekako samozadostno, zato znano ter dostopno le manjšemu krogu slikarju bližnjih znancev. Vse do pridružitve k Društvu likovnikov Ljubljana je bilo to ljubiteljsko slikarstvo Maksa Bizjaka tipičen sestavni del številčno fenomenalno razsežnega, bolj slutenega kot pregledno znanega sodobnega razmaha likovnega samorastništva na Slovenskem. čeprav se že od konca šestdesetih let minulega stoletja zavedamo pomena ljubiteljske kulture, kateri je v organizirani obliki tudi v vse bolj aktualnem, sicer šele predlaganem slovenskem nacionalnem kulturnem programu predvideno vidno mesto, je še zdaj njen razmah v vsej svoji prvinski silovitosti povsem nepregleden. Že zaradi množičnosti ljubiteljski kulturi vsekakor ne moremo odrekati to sodobno ljudsko umetnost vzpodbudno spremlja in podpira zveza društev. Toda preko društev evidenca te dejavnosti še zdaleč ni popolna. Tudi za nazaj, v preteklost, ni nikakršnega vpogleda. Današnja podpora ljubiteljski kulturi, predvsem pa organiziran pristop, širijo zanimanje zanjo v javnosti, na ustvarjalce pa deluje vzpodbudno, tudi z vidika novačenja. Za Maksa Bizjaka pomeni včlanitev v društvo in zdajšnji javni nastop v ugledni galerijo novo znanstvo v slikarstvu. Vse doseganje njegovo dostopno in znano ljubiteljsko likovno ustvarjanje, se pravi slikanje, si lahko razlagamo kot resno pridobivanje znanja s študijem umetniških dosežkov preteklost. Slikar se je osredotočil predvsem na njemu najljubše slikarsko obdobje evropske polpreteklosti, na "zlati vek" holandskega šolanja, na 17. stoletje. Bizjak se je brez organiziranega šolanja, in teh možnosti je v Sloveniji že desetletja veliko, "samorastniško" poglobil v kopiranje mojstrovin Rembrandta, Vermeerja van Delfta in še nekaterih drugih velikih umetnikov. Slikal je po barvnih knjižnih reprodukcijah in zato so tudi slike majhne in zanj bolj obvladljive. Veliko je umetnikov, ki si s kopiranjem v svetovno znanih galerijah služijo kruh, slikarju Maksu Bizjaku pa je predstavljalo preslikavanje iz knjig nekakšen samogovor, usmerjala ga je njegova lastna samokritičnost. Podobno pot, samo hitreje in z manj stranpotmi opravijo tudi mnogi poklicni, šolani slikarji, zato, da si poiščejo pot naprej. Niz malih, barvno in glede na vtis vsekakor uspelih kopij, tudi slikarju Maksu Bizjaku ni zadosti. V njih je vsekakor tudi veliko ur ustvarjalne samote, miru, ljubezni in zadovoljstva. Vzporedno, kot nadgradnja so nastajali tudi portreti domačih, uspeli na zavidljivi slikarski ravni, zelo disciplinirano obogateni z vzorci in pridobljenimi izkušnjami (portreti hčerke, avtoportreti). Ob Bizjakovi resni slikarski poglobljenosti slutimo lahko tudi mi skupaj z njim pot naprej.
Mirko Juteršek