Na naših policah so njene stalne čudovite lučke, ploščice z motivi hiš, streh, maka, rožic, perila ter perilo iz keramike.

Lučka Šićarov želi živeti izven ustaljenih norm, zato si življenje pestri na zelo različne načine. Ustvarja hišo kot galerijo, celo kot lastni muzej, saj je na vhodu že zanjo izpisana spominska plošča. Pred vhodnimi stopnicami je pasja uta, v kateri se pod napisom Sultan vidi rep keramičnega psa. Na vrtu pred hišo stoji veliki sivi keramični osel Oskar ob pravem utripajočem semaforju, za katerega Šićarova pravi, da je najcenejša javna razsvetljava. Keramični kaktusi imajo svoje mesto tako med koli za paradižnike kot v cvetličnih lončkih povsod ob hiši in na oknih. Iz grma kopriv rastejo majhne zelene plastične paprike. Na vrtu za hišo so pomešane prave gozdne jagode s plastičnimi. Vmes so še keramične žabe. V lepi starinski kletki nemo ždi bel keramični ptič. Jesenski (pravi) trgatvi vsako leto sledi zimska trgatev s plastičnim grozdjem na žicah, ki sicer zares povezujejo trte. Na drevesih visijo veliki keramični bonboni. Na cvetličnem vrtu so med rožami vabljivi koščki keramičnih tort. In nekje tam so še krila keramičnega angela, ki pije vodo iz kamnitega vodnjaka sredi vrta. In po vsem tem si je Lučka Šićarov zaželela, da bi nad zelenjavnim vrtom na vrvi za perilo namesto pravega viselo keramično. Zato je ustvarila serijo keramičnega spodnjega perila, ki ga bo tja takoj po razstavi tudi obesila.

Keramika Lučke Šičarov v sebi nosi provokacijo, največkrat zavito v humorno preobleko, skozi katero je kakor v pravljici o cesarjevih novih oblačilih mogoče videti tudi tisto kar je spodaj. Čeravno očem vidne forme ustvarjajo zaključene podobe, pa se pod prefinjeno plastjo zunanje oblike pomešane s provokacijo, skrivajo neskončne teme, tudi filozofske …

Razstava Lučke Šićarov je nedvomno postavljena z mislijo na žensko. Ampak avtorica še zdaleč ne ustvarja kot feministka. Kot diplomirana filozofinja je seveda seznanjena s taoistično filozofijo o racionalnem (moškem) in iracionalnem (ženskem) principu, in tudi o tem, da sta ženski in moški princip (yin in yang) tako pri moških kot pri ženskah razporejena v različnih medsebojnih kombinacijah, ki naj ustvarjajo ustrezno ravnotežje. Kot je pred slabim desetletjem klasično psihoanalitično šalo o "Leninu v Varšavi" interpretirala z modelom Slovenere, oblečene v keramični korzet, tako je sedaj erotično spodnje perilo predstavila kot (skoraj) poosebljene predmete, ki vsak zase pripovedujejo svojo provokativno žensko-moško zgodbo. Kot ženski in moški princip skupaj. Čeprav se zdi, da pri njej nič ni zares, je pravzaprav zares vse. Važno je le ravnotežje.

Velikokrat velja, da so filozofi dolgočasni ljudje, ki nimajo pravega stika s prakso vsakodnevnega življenja. Resnica je daleč od tega, gledano filozofsko ali pač laično! Dokaz za to je tudi  izražanje Lučke Šičarov – filozofinje, ki svojo ljubezen do znanosti, kakor se filozofija izvorno imenuje, udejanja v keramiki. Zakaj pa ne - tako filozofija mimogrede postane otipljiva, humorna, na vsak način pa vse prej kot dolgočasna in nerazumljiva.

Imela je že več samostojnih predstavitev in je že večkrat sodelovala na številnih drugih razstavnih dogodkih, povezanih s keramiko, doma in v svetu. Pred časom je veliko pozornost vzbudila njena razstava keramičnih torbic TorbEros v Ljubljani. Za svoje ustvarjanje je prejela več nagrad in priznanj, med drugimi, leta 2004, na Hrvaškem - mednarodno priznanje za duhovitost, za Nedotakljivi pokal, obdan z zlatimi bodicami. Umetniška keramika je bila v preteklosti pogosto odrinjena na obrobje, vendar pa se v tem mediju pri nas vedno več ustvarja, tako je danes keramika opazno navzoča v kiparstvu, istočasno pa se kiparski nagibi kažejo tudi pri ustvarjalcih keramike. Oblikovanje keramike je ena najstarejših ustvarjalnih dejavnosti človeka, saj so jo ljudje najprej uporabljali za vsakdanje življenje. Vendar se je že zelo zgodaj pojavila tudi želja po okraševanju, sprva najbrž kot krasitev uporabnih predmetov, kasneje pa kot težnja po oblikovanju predmetov s simbolno funkcijo.
Keramičarka Lučka Šićarov, ki za svoja dela išče nenavadne in drzne naslove, kar daje njenim izdelkom dodaten pomen, je na filozofski fakulteti diplomirala iz filozofije in estetike, vendar je od leta 1987 – ko se je uvrstila v izbor na drugem svetovnem trienalu male keramike v Zagrebu – njen poklic izdelovanje lončenine. Prvo uradno priznanje je leta 1990 prejela na zagrebški mednarodni razstavi pepelnikov za škatlico vžigalic z vtisnjeno dogorelo cigareto. Kaj vse lahko v glini ustvarijo poteze keramičarkinih rok, nastale iz dobre volje in  zadovoljstva ter iz sočasne inventivne, duhovite  in izrazito humoristično naravnane domišljije?
S svojimi humornimi, velikokrat provokativnimi in dvoumnimi keramičnimi plastikami (ki v serijah učinkujejo kot zgodbe) se je udeležila tudi 2. trienala postmoderne keramike v Varaždinu ter s keramično torbico sodelovala na pregledni razstavi Keramika v Sloveniji 1964–2004 najprej na Gradu Podsreda in nato še v Narodnem muzeju v Ljubljani. Veliko in za to likovno zvrst pomembno pregledno razstavo je sestavljalo okoli dvesto keramičnih izdelkov skoraj osemdesetih slovenskih avtorjev od akademske kiparke Dragice Čadež Lapajne do profesorjev Draga Tršarja, Tomaža Kržišnika in Luja Vodopivca.
Še isto jesen 2005 pa se je s serijo keramičnih torbic na razstavi torb Eros še samostojno predstavila v Galeriji Loterija Slovenija. Poleg tega je prvič sodelovala s kiparko Natašo Prestor v paviljonu graščine Dol, kjer sta isto leto razstavili Živalski paradiž. V obliki ribe v kletki, belih mišk, ki kukajo skozi luknje v rezini sira, speti z električnimi kabli v torbico, kraljične in žabe, ki se naslajata na vrhu sadne torte, dolgega repa hišnega čuvaja Sultana, ki visi iz pasje hišice, družine Tarzanovih na trinadstropni palmovi torti, mladih vrančkov, ki se igrajo skrivalnice v luknjah trifore, kokoši, ki je zašla in pomotoma vali jajca v ptičji kletki ... in plezalčkov Prestorjeve, ki si jih je Šićarova "izposodila" tudi za tokratno razstavo – in zdaj po zelenem polju spodnjih hlačk plezajo na (fotografijo) Eiflovega stolpa. 
Tekst: Tatjana Pregl Kobe